Potrošnik in kmet z roko v roki

Nadgradnja projekta Posvoji kmeta, ki se je preoblikoval in preimenoval tudi zato, ker kmetom
naslov ni bil najbolj blizu, je Oskrbovalnica. Marjan Kogelnik je s sodelavci vzpostavil spletno
platformo, ki pridelovalcem omogoča predstavitev svojih izdelkov, potrošnikom pa enostavno
kupovanje. Za prve je prednost, da ni posrednikov do trgovskih polic in torej končnih kupcev, za
druge pa, da vedo, kaj kupijo in od koga, hkrati pa jim za to ni potrebno prevoziti pol Slovenije,
saj dobijo vse na enem mestu. Želja ustvarjalcev platforme je zgraditi skupnost, ki si bo med
seboj pomagala, v kateri bo vsak dajal in prejemal ter obratno.
S Kogelnikom, ki poudarja, da je v projektu le eden od članov, smo se pogovarjali tudi o
njegovem osebnem pogledu na pot hrane od vil do vilice, kot pogosto slišimo v zadnjih letih,
spregovorili pa smo tudi o nekaterih njegovih drugih projektih, kot je denimo izdaja slikanice.
Seveda je tudi ta neizbežno povezana z naravo. Opravlja poklic geodeta, a ga zanima nešteto
stvari, predvsem pa je nenehni raziskovalec narave oz. kot samokritično pravi »Soliden v
marsičem, mojster pa v ničemer.«
Goran Obradović

V zadnjem času se, predvsem na račun podražitve hrane, veliko govori o samooskrbi. Kdaj smo
izgubili stik z naravo in si zaželeli češenj sredi decembra?
Do pred dvesto leti so naši predniki svojo hrano, žita, zelenjavo, pa tudi semena za ponovne
posevke pridelovali sami. Človek je bil neke vrste sodelavec narave, ki je kulturne rastline v
sodelovanju z duhovnim svetom in s kozmosom ustvarjal iz divje rastočih rastlin. 'Civiliziran' človek
pa se ne želi prilagoditi okolju, pač pa si je okolje prilagodil zase. Zgradil je mesta, ceste, ustvaril
avtomobile, stroje in napeljal elektriko za delovanje naprav. Ni se pa znal ustaviti. Bolj kot je
izboljšal okolje, da bi si izboljšal življenje, bolj zakompliciranega je naredil. Danes so njegovi otroci
prisiljeni hodit v šolo 10–15 let, se učiti, kako preživeti v nevarnem okolju. Medtem pa je
zapuščino prednikov stlačil pod 'primitivizem' in 'poganstvo' in jo zaradi podcenjevanja prednikov
razdaja.
Kot razvita družba v 20. stoletju smo izgubili del dragocenega znanja prednikov, skoraj povsem
smo namreč zavrgli dragoceno znanje prednikov. Izvor vseh naših težav temelji v pozabi pristnosti,
originalnosti, naše skladnosti z naravo in predniki, v tem, da tega ne čutimo več kot temeljno.
Mednarodne trgovske verige želijo ustvariti videz neskončnega obilja na policah, s tem pa
ustvarjajo nakupovalne navade, vezane predvsem na trgovce. S tem, ko se potrošnik privadi
rednega, morda celo vsakodnevnega, obiska prodajaln s hrano, zapravi več denarja in se odreže
od občutka za sezonsko in lokalno. To so priučene navade.
»Še pred par desetletji smo ljudje dobro vedeli, da češnje pač ne zorijo decembra in so bile
take ponudbe silno redke in tudi primerno drage. Ko je potrošnik dobro priučen nove
navade in umetno ustvarjene potrebe, na primer imeti na voljo vse vrste sadja vse leto, pa je
možno z njim manipulirati naprej - tako s ponudbo kot cenami.«

Oskrbovalnica, ki ste jo vzpostavili na spletu, omogoča vez s kmetom. Za kaj pravzaprav gre?
Oskrbovalnica je povezovalna platforma. Namenjena je predvsem tistim, ki v svoji bližini morda še
niso našli lokalnih ponudnikov hrane ali ne vedo, kako vzpostaviti stik z njimi. Zato smo mi
namesto njih zbrali res velik nabor kmetov – imamo že okoli 80 ponudnikov, ki
portal oskrbovalnica.si uporabljajo za trženje in prodajo svojih izdelkov.
Kupci portal uporabljajo za naročanje. Povečini prodaja poteka na skupnih dostavnih mestih ob
vnaprej dogovorjenih urah, kamor več ponudnikov dostavi naročeno več kupcem naenkrat. Kot
nekakšna 'pop-up' tržnica, ki hitro pride, izmenja in pospravi. S tem oboji prihranijo na času, saj bi
obiskovanje vsakega od ponudnikov na domu pomenilo občutno več časa in stroškov.
Ker pa se je kmet s platformo otresel stroškov in časovne zamudnosti trženja ter prodaje, se lahko
posveča svoji primarni dejavnosti in jo razvija. Tako podpiramo slovenske male in srednje,
večinoma družinske kmetije, kjer pridelajo največ prehrane za ljudi, v primerjavi z veliki kmetijami,
ki so specializirane za pridelavo subvencionirane krme za živino. Njihov obstoj je res ključen tudi
za naš obstanek.
»Pošiljanju svežih pridelkih po pošti in s tem skladiščenju, 'zaplinjanju,' embaliranju in
drugim posredniškim stroškom pa se skušamo izogniti. S tem, ko kupec naroči dobrine
preko spleta, omogoča kmetu, da pripravi pridelek ali izdelek prav zanj. S tem zagotavljamo
svežino, sezonskost in nižje cene, saj ni odpada kot pri klasični tržnici, kjer kmet upa, da bo
prodal naključnim kupcem in se nemalokrat ušteje.«
Kako poiščete ponudnike, jih tudi preverjate oz. kaj je pogoj, da se odločite za sodelovanje?
Nekatere predlagajo lokalni koordinatorji ali včasih tudi kupci, mnogi pa se javijo sami. Z vsakim se
individualno pogovorimo in ga uvedemo v življenje naše skupnosti. Gonilo Oskrbovalnice je
namreč ideja skupnosti, velike družine, v kateri se njeni člani počutijo varne, upoštevane, kjer
skrbijo in so brezpogojno pozorni eden za drugega.
Je zatočišče nestresa, miru, spontanosti, zaupanja, razumevanja in sprejemljivosti ter tolažbe,
kamor se radi vračamo zaradi domačnosti in pripadnosti. V skupnosti so člani enakopravni, a
vseeno so vloge in pristojnosti jasno opredeljene. Člani prostovoljno in samoiniciativno iščejo poti
in načine, kako prispevati k skupni dobrobiti. Želimo doseči poistovetenje z enostjo skupnosti, da
bi se člani z navdušenjem in s ponosom predstavljali kot ambasadorji Oskrbovalnice. Ustvarjamo
pogoje, da v ljudeh z dobrimi zgledi spodbudimo praspomin na skupnost, samoraziskovanja,
vključevanja in aktivizem …
Vključujete tudi nove člane?
Na povezovalni platformi Oskrbovalnice ni ekskluzive – dobrodošli so vsi slovenski ponudniki
kakovostno in sonaravno pridelanih dobrin. Prednost dajemo ekološko pridelani hrani, saj
verjamemo, da je le takšna tista prava za zdravje človeka in je vzdržna tudi na dolgi rok v smislu
ohranjanja prsti, vrst in biodiverzitete.
Kakšen je odziv kupcev – je lokalne ponudbe dovolj ali nujno potrebujemo uvoz?

Na željo kupcev smo poiskali tudi ponudnike z uvoženimi živili, ki ne rastejo v Sloveniji. Takšna sta
denimo ponudnika Kala, ki uvaža sonaravno pridelane agrume z dalmatinskih otokov in pa
zadruga Naravno življenje, ki uvaža riž, čičeriko in podobno. Stremimo k čim krajšim nabavnim
potem, zato pri nas ne boste našli pridelkov z drugega konca sveta.
Pri kakovostni hrani velikokrat slišimo očitek o previsoki ceni, ne toliko zaradi dela kmeta, pač
pa zaradi trenutnih ekonomskih razmer, ko si lažje privoščimo akcijske izdelke.
Del odgovora se skriva že pri prvem vprašanju. Gre za strategijo velikih trgovcev, ki trg najprej
sesujejo z dumpinškimi cenami in povzročijo propadanje malih kmetij, nato pa jih postopoma
višajo. V tej tekmi potrošnik ne more zmagati. Le s tem, da se povežemo s kmetom z rednimi
odkupi in mu omogočimo dostojno preživetje, bomo lahko na srednji rok obrnili trend
globalizacije in tako sami poskrbeli za svojo prehrano in ohranitev zdravja.
Navadno začnemo spreminjati življenjski slog, ko nas v to prisili zdravje. Tudi vi ste začeli naravo
podrobneje raziskovati po zdravstvenih zapletih sina. Bi rekli, da naravo zdaj razumete?
Naravo vse bolj dojemam v vidu nenehnega izmenjevanja med dajanjem in sprejemanjem. Blizu
mi je osebna mantra 'Da bi lahko prejel, moraš najprej dajati. Da bi lahko dal, moraš najprej
prejeti.'
Upravljalci na globalni oblasti so zgolj enosmerni, želijo le prejemati, ker ne dajejo, morajo zato
krasti, da bi imeli. Postali so mojstri kraje, manipulacij in laži. Kar imajo, je zato mrtvo in ne
zadovoljuje, zato želijo še več, a jih še vedno ne zadovolji. Ker želijo preživeti, ubijajo in življenje
jemljejo drugim.
»Naravnim ljudem pa nam je skupna sveta in neprecenljiva vrednost vse, kar je povezano z
ohranitvijo čiste vode, zemlje, zraka, semen in svobode v pristnih družinskih odnosih ter
odnosih v skupnostih. Posvečevanju slednjega smo z nenehnim občudovanjem in
raziskovanjem vsakodnevno zavezani. Lahko rečem, da se mi čudežne skrivnosti narave iz
dneva v dan vse bolj razodevajo in jih s tem vse bolj razumem.«
Zelo zanimiv je tudi turistični produkt selfness v naravi. Znamo izkoristiti, kar nam narava
ponuja?
Vse jasneje je videti vznik novih vzorcev razmišljanja in celo pogleda na svet, nove paradigme.
Miselni okvir skozi katerega posameznik tolmači zunanji svet in z njim sodeluje se vse bolj
poustvarja na novo. Miselni okvir po novem vidi svet, kjer se kali čutečnost, čuječnost in srčnost,
kjer kmet ni več izkoriščevalec, pač pa zaščitnik in sodelavec Zemlje, kjer potrošnik ni več tisti, ki le
vzame, potroši in nič ne daje, razen odpadkov. Odslej smo souporabniki.
Ideja selfnessa v naravi je, da v obiskovalcu prebudi prvinski odnos sodelovanja z Zemljo, njeno
zavestjo in življenjsko energijo. Selfness v okolju narave spodbuja za odgovornejše in
kakovostnejše življenje in s tem ponuja dolgoročne učinke za vse. Senzibilnost in ostrenje čutov
osebno poglabljam predvsem med delom na vrtu, dolgimi meditativnimi sprehodi v gozdu in
kopanjem v mrzlih vodah.

Ali znamo sodelovati z naravo? Okoliščine nas potiskajo k iskanju novih vrednot, sobivanja v enem
se moramo še navzeti, a lahko rečem, da smo na poti, ko imamo ob vseh zlorabah naravnega
morda ravno idealno priložnost.
Tudi slikanico ste izdali in v njej ne gre brez narave, polžek je v središču.
V sodelovanju z vrtcem Andraž in Osnovno šolo Polzela smo po moji tekstovni predlogi o Jožku
polžku izdali slikanico za otroke in upam tudi za katerega odraslega, ki nosi še dovolj otroškega v
srcu. Ilustracije so namreč prispevali otroci sami. Sama zgodba pa je pravzaprav moja osebna
izpoved o iskanju izpred skoraj trideset let. To mi je postalo jasno šele po tem, ko smo gostovali z
otroci vrtca in njihovimi starši na Osnovni šoli Bled na uprizoritvi lutkovne predstave na temo
slikanice. No, nenehno iskanje se nadaljuje. Pravijo 'Življenje je kot vožnja s kolesom, neprestano
moraš naprej, da ne zgubiš ravnotežja,' in tega se držim
Ogromno zanimanj, hkrati pa se opisujete kot ljubiteljskega raziskovalca, ki ni mojster v
ničemer. Sliši se precej kritično. Pa vseeno, kaj je vaš poklic?
Mojster nisem v ničemer, sem pa soliden v marsičem, vsaj tam, kjer se imam res veselje potruditi.
Prva trditev, da nisem mojster, temelji v prepričanju, da nikoli nisem dovolj dober, da ne bi mogel
postati vsaj za še za en delček boljši. Hkrati pa mi daje tudi opravičilo za vse napake (smeh).
Zavedam se, da obzorje stvarstva predstavlja neskončno večji obseg kot pa je naše vedenje o njem
in kolikor bomo kadarkoli uspeli doumeti njegove skrivnosti. Sicer pa opravljam delo geodeta.