Kaj vse smo pridelovali doma včasih in kaj danes?

Veliko tistih, ki štejejo več kot 30 let se spominja pridelovanja zelenjave svojih staršev iz otroštva. Danes tega otroci v veliki večini ne vidijo več. Hrana se pridela v trgovini, tam pa jo starši z nakupovalnimi vozički naberejo.

Sledljivost je velik izziv vseh ponudnikov zdrave prehrane in nekaterim ga uspe upoštevati bolje kot drugim.

Projekt „Od vil do vilic“ je javnomnenjska raziskava, ki jo je Ministrstvo za zdravje naročilo Zvezi potrošnikov Slovenije zaradi ocene potrošnikov do zdrave hrane. Ali potrošnik npr. ve od kod je izdelek in kako je bil pridelan. Ljudje širom Evrope imajo vedno bolj podobne jedilnike. Hrana ni več raznolika, ni več pestrosti, simptomi pa povsod precej podobni.

Valvazor v Slavi Vojvodini Kranjski, ki je izšla leta 1689, poroča o pšenici, iz katere kmetje delajo škrob, o ajdi in postopku predelave ajdove kaše, o sirku, fižolu, čičeriki in cizari. Poroča o več sto vrstah jabolk na Kranjskem. Piše tudi o breskvah, ki jih kmetje posušijo, kutine, iz katerih pripravljajo kutinov sir in o raznolikih vrstah oreha. Ljudje so si iz različnih vrst rastlin pridelali hrano, obleko (lan, konoplja) in različne izdelke (sirek, konoplja).

Z industrializacijo kmetijstva so kmetje izgubili osnovne veščine v pridelovanju hrane. Izgubili so znanja, ki so jih predniki pred njimi nabirali in zbirali dolga stoletja z opazovanjem luninih men in drugih pojavov na nebu. Kmetijstvo se je spremenilo v agrobiznis, kmetje pa v združenje delavcev. Z zeleno revolucijo je nekaj “super semen” nadomestilo pestro raznolikost lokalno prilagojenih semen, ki so jih hranili kmetje sami.

Kaj pomenijo avtohtone sorte?

Ohranjanje značilne kulturne krajine, ki je povezana s pridelavo določenih vrst in sort kmetijskih rastlin na krajevno običajen način.

Domača avtohtona sorta je nastala iz avtohtonega izvornega semena in ni bila načrtno žlahtnjena in se predeluje, vzdržuje in razmnožuje v RS.

Domača sorta je tudi sorta, ki je bila požlahtnjena v RS pred več kot 15 leti, oz. če gre za vinsko trto ali sadne vrste pred več kot 30 leti in se seme te sorte še prideluje, vzdržuje in razmnožuje.

Udomačena (tradicionalna) sorta je starejša sorta tujega porekla in se prideluje v RS že več kot 15 let oz. v primeru vinske trte ali sadnih vrstah več kot 50 let in je dobro prilagojena na slovenske razmere.

EU je prav zaradi tega razvila pojem ohranjevalne sorte, ki starim avtohtonim in udomačenim sortam omogoča vpis v sortno listo, z vpisom pa je omogočeno trženje in ohranjanje takšnih semen. Ta semena so gotovo najbolj zanimiva za ekološke kmetovalce, njihovo uporabo pa vzpodbuja tudi država.

Zakaj je sploh potrebno ohranjati avtohtone vrste?

Svetovna trgovinska organizacija je razširila patente na žive organizme, vključno s semeni. Tako smo dobili globalni instrument za biotehnologijo in semensko industrijo, da pridobijo monopol nad semeni v industrializiranem svetu. Najhujše posledice tega so doživeli v Indiji.

Primer: Indija The Bija Yatra campaign želi zaščititi kmetove pravice, da sam upravlja s svojimi semeni. To želijo doseči s političnim ozaveščanjem in mobiliziranjem javnega mnenja nasproti mednarodnim pritiskom.

Organizacija Navdanya, ki jo vodi Vandana Shiva, doktorica fizike, je pionir ohranjanja biodiverzitete v Indiji in je vzpostavila gibanje za zaščito malih kmetov s promocijo ekološkega kmetovanja in pravične trgovine, da zagotovi zdravo, raznoliko in varno hrano. Nobelova nagrajenka Vandana Shiva na posestvu Navdanya na rodovitnih tleh Himalaje hrani semena. V Indiji so se namreč kmetje zadolževali podjetjem kot je Monsanto, ogromna korporacija, ki imajo licenčne pravice do semen. Njihova politika je sledeča: razvijejo nove gene in tako dobijo čisto nova semena. Potem s kmetom podpišejo pogodbo, ki jih zavezuje k uporabi semen v tekočem letu, naslednje leto jih morajo spet kupiti, prepovedano je razmnoževanje semen(podobno kot copyright)…Kmetje dolga ob slabi letini niso morali odplačati in v tem času je bilo v državi v Indiji ogromno samomorov. To je omenjeno gospo privedlo do tega, da je začela reševati ogoljufanega kmeta in kulturno in naravno bogastvo Indije, ki se skriva v avtohtonih semenih.

Ljudje so mnenja, da so le hibridi in nove sorte moderne, napredne, odporne, da imajo visoke hektarske donose in se ekonomsko izplačajo. Vse to s kratkoročnega vidika. Pozabljamo pa na prednosti starih avtohtonih sort: odpornost, boljša in bolj pestra hranilna sestava (produkti sekundarne presnove), možnost pridelave lastnih semen, prilagojenost na krajino, podnebje.

Menda je včasih skoraj vsaka vas imela svojo sorto fižola, pšenice, krompirja. Bilo je veliko različnih sort, danes pa prehranimo svet s štirimi vrstami pšenice in nekaj vrstami riža. Tako smo izgubili ogromno pestrost različnih rastlinskih sort, nekaj za vedno.

Hibridi so prilagojeni in uspešni v določenih pogojih zaradi prečiščenih genov (podobno
kot čiste pasme domačih živali),niso pa sposobni izražati drugačnih lastnosti ob spremenjenih razmerah. Zato so manj odporni. Npr. domača sorta jabolk ima velik razpon lastnosti, ki se trenutno ne izražajo, lahko pa pridejo na dan ob različnih spremembah. Pri nas se s to tematiko ukvarja Mihaela Černe.

Ime tega problema: genska erozija

Rastlinska genska erozija pomeni izgubo raznovrstnosti in je hitrejša od izgube živalskih genskih virov. Kemijsko kmetijstvo in genski inženiring ogrožata javno zdravje in znižujeta hranljivost. Stroški produkcije, ki so povezani s hibridi, genskimi semeni in kemikalijami vsako leto bolj zadolžujejo kmete.

Semenske banke

Začetki zbiranja semen v Sloveniji

Že leta 1915 so v Švici ugotovili v triletnih primerjalnih poskusih, da je Kranjska črna detelja trpežnejša in odpornejša proti nizkim zimskim temperaturam v primerjavi s sortami iz Bavarske in Švice.

Iz Slovenije so izvažali seme zelja, sorte Ljubljansko, seme Kranjske črne detelje. V Beltincih pa so med obema vojnama žlahtili sorte žit, krmne in industrijske rastline.

Naši predniki so sorte poimenovali glede na kraj, kjer so jih gojili, npr. Kranjska črna detelja, Bohinjska trdinka, Kranjska podolgovata repa, Besniška voščenka. Po drugi svetovni vojni so pričeli še z žlahtnjenjem in vpisovanjem v sortno listo. V obdobju po osamosvojitvi Slovenije je bilo vpisanih 55 sort.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je leta 1995 imenovalo Komisijo za pripravo in izvajanje programa Slovenska rastlinska genska banka (SRGB) in tako ustanovilo rastlinsko gensko banko.

SRGB je programske narave in združuje usklajene programe ohranjanja in proučevanja RGV na Kmetijskem inštitutu Slovenije iz Ljubljane, Biotehniški fakulteti, Oddelku za agronomijo iz Ljubljane in Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije iz Žalca. Posamezni skrbniki (kuratorji) iz navedenih organizacij so odgovorni za posamezne vrste kmetijskih rastlin. Izdelana so merila za vrednotenje posameznih del, sprejetih v programu, ki zajema ohranjanje, proučevanje po deskriptorjih, razmnoževanje, pripravo semena za dolgotrajno hranjenje v centralni genski banki in delovni zbirki za srednje ali kratkoročno hranjenje, vnos podatkov v podatkovno zbirko in vodenje v registru.

V SRGB deluje enoten dokumentacijski in informacijski sistem, ki je po internetu povezan z mednarodnimi podatkovnimi bazami v okviru evropskega projekta EPGRIS. Tako ima vsaka rastlina nekakšen potni list, ki zajema vse podatke za obdelavo in izdelavo podatkovne zbirke. Primer: MEDPLANT na Biotehniški fakulteti: genska banka zdravilnih in aromatičnih rastlin za ohranjanje in vrednotenje avtohtonih virov prezrtih rastlin.

Način hranjenja semen v semenski rastlinski banki

Ex situ kolekcije vzorcev: zunaj naravnega okolja v hladilnih omarah je namenjen trajnemu hranjenju (nad 50 let) semen je ohlajen na -20 stopinj C, velik je 24 m3. Tu hranijo svoja semena vsa inštitucije, ki sodelujejo v programu. Seme osušijo, tako da vsebuje 7% vlage, očistijo ga in stehtajo. Del vzorca gre v trajno hranjenje kot osnovni vzorec, cca. 5000 semen, odvisno od velikosti semen. Preostali del shranijo kot delovni vzorec (10 do 20 let) pri 4 stopinjah C. Seme je shranjeno v aluminijastih vrečkah ali steklenih kozarcih. Pred tem je potrebno vzorec poslati še na analizo čistote, vlage in kalivosti. Pri trajnem hranjenju je potrebno spremljati kalivost in velikost vzorcev, ko kalivost pade pod 75 % ali če število semen pade pod polovico, ga morajo ponovno razmnožiti.

In situ oz. In vivo nasadih: v naravnem okolju na kmetiji (Šlibar, ajda) ali na laboratorijskih poljih BF, drevesa se hranijo v nasadih.

In vitro rastlinice: prevod pomeni v epruveti, kjer male rastlinice razmnožujejo in opazujejo, ter hranijo.

Svetovna semenska banka na Norveškem:

– 26. september 2007 otvoritev,

– najbolj severni otok Svalbard je na pol poti med celinsko Norveško in severnim tečajem

– prvi primer riž iz Kenije,

– pričakujejo okoli 4 milijone edinstvenih vrst primerkov semen v nekaj letih.

– Skladiščni prostori bodo ostali v norveških rokah, ker so oni projekt v celoti financirali (6,4 milijone EUR), vzdržujejo ga pa različne države, semena pa ne bodo norveška last. Vrnili jih bodo v primeru, če bodo primerki originalnih semen izgubljeni.

– V načrtu je ustanovitev mednarodnega sveta, ki bo zastopal interes uporabnikov in bo bedel nad delovanjem.

– Hranijo semena pod zemljo v high tech hladilnicah, zaščitene pred sevanji, jedrskimi napadi, nesrečami, potresno varne

– Zaradi permafrosta bodo semena še dolgo ohranila svojo kalitveno sposobnost, četudi bi odpovedal sistem umetnega hlajenja.

– Dodatno varovalo pri ohranjanju zalog hrane po svetu.

– Izguba teh semenskih zbirk oziroma rastlinske genetske pestrosti pa bi dejansko pomenila ne le izgubo naravne pač pa tudi svetovne kulturne dediščine.

– Zavetišče so zgradili okrog 130 metrov globoko v skalnem pobočju in leži približno 140 metrov nad morjem, tako da ga ne more ogroziti tudi popolna stalitev ledu na obeh tečajih; zgrajeno je tako, da brez škode zdrži tudi eksplozijo atomske bombe.

Konkretni primeri

Seznam avtohtonih sort:
Žita (ajda: Darja, Siva, Črna gorenjska, Čebelica; proso: Sonček)
Koruza (trdinka)
Krmne rastline (trave: visoka pahovka, rdeča bilnica, travniška bilnica, mnogocvetna ljuljka, trpežna ljuljka, pasja trava, travniški mačji rep, krmna ogrščica, strniščna repa, podzemna koleraba, inkornatka, lucerna, črna detelja)
Zelenjadnice (čebula, česen, korenje, zelje, feferoni paprika, paradižnik, belo zelje, solata, radič, motovilec, fižol)
Krompir: kresnik, jana, cvetnik, vesna
Oljnice (buča): slovenska golica
Hmelj: savinski golding
Sadno drevje (jablana, hruška, breskev, češnja, sliva: domača češplja, marelica, oreh, leska, kostanj, oljka)
Vinska trta
Primer koruze in ajde

Slovenska polja so bila do začetka 50ih let posejana samo z domačimi sortami koruze, izredno kakovostnimi, s trdim zrnjem, zgodnejše in dobro prilagojene našim rastnim razmeram. V 50ih letih se je začelo širjenje tujih, predvsem ameriških hibridov, ki so bili večina tipa zobank, poznejši in neprilagojeni slovenskim razmeram. Da se domači material ne bi skrižal s tujim, se je začelo zbiranje domačih sort po Sloveniji. Zbrana avtohtona semena so se ves čas dopolnjevala, preučevala in požlahtnjevala.

Na biotehniški fakulteti so z žlahtnjenjem starih domačih sort ajde uspeli ohraniti ajdo, sorto Darja (žlahtnjena z ruskimi sortami) in Siva (žlahtnjena izključno z domačimi sortami). Ajda, ki jo je v pravljici opisoval Hans Christian Andersen, Danec po rodu, je v tej deželi popolnoma izginila. Vskočila je slovenska genska banka in pomagala s sorto Darja, ki jo je hranila. V ameriški reviji so to isto ajdo vzeli za podatke o ustreznosti ajde v prehrani bolnikov s sladkorno boleznijo in v prehrani zdravih ljudi.

Kaj lahko sami naredimo?

V sklopu zaščitenih izdelkov poznamo izdelke z geografskim poreklom, izdelke s tradicionalnim ugledom, Dobrote s slovenskih kmetij, ki so znak višje kakovosti. Moderno in tudi modro se je zdravo prehranjevati, oz. jesti živila, ki jih poznamo in vemo od kod so. V današnjem času je nujno izbirati. Cena ni nujno glavni razlog odločitve za slabšo kvaliteto hrane, saj ob stalni rasti cen hrane razlika niti ni več tako velika, če pa vzamete za merilo tudi hranljivost pa gotovo ne boste posegali več po osiromašeni hrani.

Upamo, da smo opozorili na pomen avtohtonih rastlinskih sort in pomembnost uživanja lokalno pridelane hrane, po možnosti ekološke.

Hranite torej semena iz svojih vrtov in čim manj posegajte po kupljenih, uživajte v razkošju lastno pridelanih pridelkov in izmenjujte si semena s sosedi.

1. Geografsko poreklo.
   

2. Tradicionalni ugled.
   

3. Višja kakovost in druge poseben označbe.
   

4. Ekološko ali stare sorte ali oboje.
   

5. Zaščita in ohranjanje avtentičnih slovenskih proizvodov na trgu.
   

6. Zbiranje avtohtonih sort semen z naših vrtov ali od ekološkega kmeta.
   

7. Žlahtnenje sort na kmetijah.
   

8. Nakup semena od ekoloških kmetov in ne v semenarnah.

9. Zaščititi izdelke, ki so narejeni iz slovenskih sort in po tradicionalnem postopku z ekološkim kmetovanjem zahtevnejšim kupcem.
   

10. Seznanjati širšo javnost s starimi sortami in tradicionalnimi postopki.

Konkurenčna prednost gostišča s tradicionalnimi gorenjskimi jedmi, pripravljenih iz ekološko pridelane hrane na tradicionalen način.

Stare sorte, ekološka kmetija Šlibar

Zgleden primer je ekološka kmetija, kjer gojijo avtohtono sorto črne ajde. Sami so predlagali črno ajdo za zaščito avtohtonosti. V ta namen je BF iz Ljubljane na njihovih poljih in na še nekaterih drugih lokacijah kot primer in situ oz. nasada v naravi primerjala različne sorte ajde.

Ali so slovenske avtohtone pasme/sorte domačih živali/rastlin zaščitene tudi na ravni Evropske unije?

Prepovedano je iztrebljati avtohtone pasme, vpišejo se v register avtohtonih pasem.

Na ravni Evropske unije ne obstaja nobena registrirana avtohtona pasma/sorta, saj je avtohtonost pasem/sort vezana na ozemlje posamezne države članice in ne na celotno področje Unije.

Pripravila:

Nada Odar

Center za trajnostni razvoj podeželja Kranj

Strahinj 99a

4202 Naklo