Krasni agrokemični svet

Pred 70 leti so nam govorili:

»Če ne boste uporabljali kemičnih gnojil, boste lačni!«

Pred 60 leti so nam govorili:

»Če ne boste uporabljali težke mehanizacije, boste lačni!«

Pred 50 leti so nam govorili:

»Če ne boste gojili monokultur, boste lačni!«

Pred 40 leti so nam govorili:

»Če ne boste uporabljali pesticidov, boste lačni!«

Pred 30 leti so nam govorili:

»Če ne boste uporabljali patentiranih hibridov, boste lačni!«

Pred 20 leti so nam govorili:

»Če ne boste uvedli množične reje živali, boste lačni!«

Pred 10 leti so nam govorili:

»Če ne boste uporabljali genske tehnologije, boste lačni!«

Politiki so ponižno prisluhnili korporacijam in primaknili finančne podpore, stimulacije in subvencije, kmetijski pospeševalci so primerno poučeni poučili kmete in primerno pospešeni kmetje so ubogljivo izvedli zamisli velikih in močnih. Te so bile tako pomembne in strateško naravnane, da jih je povzel celo sam Henry Kissinger, ki je leta 1974 izjavil: »Kdor ima nadzor nad nafto, ima nadzor nad državami; kdor ima nadzor nad hrano, ima nadzor nad ljudmi; kdor ima nadzor nad financami, ima nadzor nad celotnim svetom.« S temi besedami je bila definirana doktrina industrijskega kmetijstva. Uspel jim je veliki met, povezava nafte s hrano, povezava nadzora držav z nadzorom nad ljudmi.

Tako imenovana »zelena revolucija« v kmetijstvu ni nikakršna revolucija, temveč zgolj prehod tradicionalnega kmetovanja »na sončni pogon« na industrijsko kmetovanje z nafto. Nafto sedaj potrebujemo tako za proizvodnjo kakor za pogon kmetijske mehanizacije, nafto potrebujemo tako za proizvodnjo kemičnih gnojil kakor za proizvodnjo pesticidov, hkrati pa za pogon vseh tehnologij procesiranja hrane ter njenega skladiščenja in transporta. Nekdanje tradicionalno »sončno« kmetovanje smo spremenili v industrijsko kmetovanje z nafto. Toda nafta se vse bolj draži in vse manj je je, sonce pa še vedno sveti zastonj. In svetilo bo še na milijone let!

Začetki globalizacije – začetki krize

Tako se je začela globalizacija z vsem kriznim dogajanjem, ki smo mu priče danes: energetska kriza, prehranska kriza, zdravstvena kriza in finančna kriza.

Toda s tem kriznim dogajanjem še ni konca grozečih prehranskih problemov, kje pa! Pred 70 leti: kemična gnojila začno uničevati humus, ogrožati pitno vodo in zdravje ljudi. Pred 60 leti: težka mehanizacija začne uničevati strukturo prsti, njen zlog in zbijati prst. Pred 50 leti: monokulture povzročajo uničenje mozaične krajine in eksplozijo škodljivcev. Pred 40 leti: pesticidi povzročajo uničenje biotske pestrosti in pojav novih škodljivcev. Pred 30 leti: uvajanje hibridov prinaša izumiranje tradicionalnih varietet kulturnih rastlin. Pred 20 leti: množična reja živali jim prinaša trpljenje, nam pa velika tveganja pandemij. Pred 10 leti: genska tehnologija prinaša konec sveta, kot ga poznamo.

Agrokemija rešuje ali dela lakoto?

Toda zagovorniki industrijskega kmetovanja, ki jih obilno financira agrokemični velekapital, še vedno blebetajo, da rešujejo svet pred grozečo lakoto. Postavlja se vprašanje: ali je skokovit porast svetovnega prebivalstva v kakršnikoli povezavi s kemizacijo industrijskega kmetovanja? Raziskovalci Kinzig, Socolow (1994) in Kaarstad (1997) so primerjali graf porasta proizvodnje sintetičnih dušikovih gnojil in graf rasti človeške populacije od leta 1930 do 1990 ter dobili korelacijo. Obliki obeh krivulj se namreč ujemata! Do začetka tridesetih let 20. stoletja naraščanju proizvodnje kemičnih gnojil z zamikom nekaj let sledi naraščanje števila ljudi, potem krivulji postaneta vzporedni. Vidimo torej, da je skokovit porast števila ljudi na planetu sledil razvoju kemizacije kmetijstva, da je torej posledica razvoja industrijskega kmetijstva. Velika prevara z »reševanjem« problema svetovne lakote je odkrita. Povzročitelj svetovne lakote je torej znan ob tragičnem dejstvu, da je lačnih vse več.

Razmnoženi čez vse naravne meje

Kemizacija kmetijstva je zelo hitro omogočila večjo pridelavo hrane in s tem večjo količino razpoložljive hrane za človeštvo. Svoje je prispeval razvoj medicine z dvigom splošnih sanitarno-higienskih bivalnih razmer in široko uporabo antibiotične terapije. Človeška vrsta se je ob vse večji količini razpoložljive hrane in umetno znižani umrljivosti odzvala, kot bi se vsaka vrsta živih bitij pri zmanjšanem odporu okolja, namreč tako, da se je razmnožila čez vse naravne meje.

Ljudje smo postali kot monokultura koruze na agrokemično tretirani njivi, ki jo obilno gnojimo in obenem na njej sistematično pobijamo vsa druga konkurenčna bitja, ki bi utegnila ogroziti edino izbrano vrsto. In tudi naša usoda je vse bolj podobna usodi koruze na monokulturni njivi. Postajamo vse bolj monokulturni, standardizirani in egalizirani, kot so to kloni hibridnih semen koruze; naša tkiva so vse bolj neodporna na patogene mikroorganizme, zato potrebujemo vse več farmacevtike, tako kot monokulturna koruza potrebuje vse več pesticidov; naš notranji humus črevesja je uničen enako, kot je uničen humus prsti monokulturne njive; naša hrana je kemični ponaredek žive naravne hrane, tako kot so sintetična kemična gnojila ponaredek naravnih gnojil; gnetemo se v velemestih, tako kot so nagnetene koruzne rastline v monokulturi.

Kje je razvoj?

Ja, veliko podobnosti je med usodo človeka in koruze. Tradicionalni kmet je s konjema (na sončni pogon) in ralom proizvedel deset kalorij hrane na vsako porabljeno kalorijo energije, sodobni industrijski kmet (na naftni pogon) pa z vso mehanizacijo proizvede le kalorijo energije hrane na deset kalorij porabljene energije. Kje je razvoj, razen stokrat povečane porabe energije na enoto proizvoda?

Če smo pozorni opazovalci, lahko hitro opazimo, da narava gradi na pestrosti vrst in njihovih medsebojnih odnosih. Na cvetličnem travniku (ki ga še ni uničilo polivanje gnojnice) lahko na površini ara najdemo več desetin različnih vrst rastlin. Narava je izjemno energetsko varčna. Če pa hočemo gojiti monokulturo ene same vrste, recimo koruze, so potrebni veliki vložki energije, da umetno vzdržujemo nenaraven agrosistem.

Prav tako je s sedanjo človeško civilizacijo, ki ji moramo za umetno vzdrževanje dodajati vedno večje količine energije. Pri tem se ne zavedamo, da bo kmalu prišel dan, ko ne bomo več premogli proste razpoložljive energije. In kaj potem? Takrat se bo človekova umetna monokultura sesula. Doletela nas bo usoda koruze, ki jo zgolj posejemo, potem pa prepustimo naravnim silam in zakonitostim ekosistema planeta. Te izbrišejo vse, kar je nenaravno.

Ljudje smo postali kot monokultura koruze na agrokemično tretirani njivi, ki jo obilno gnojimo in obenem na njej sistematično pobijamo vsa druga konkurenčna bitja, ki bi utegnila ogroziti edino izbrano vrsto.

Rušilna tehnološka moč

Stvari okrog nas se vse hitreje dogajajo, problemi se vse bolj nevarno kopičijo, nam se dozdeva kot, da se nič ne dogaja, da vse stoji na mestu, da se nič ne spremeni. Bolj ko naša civilizacija drvi proti kaosu, manj smo sposobni poiskati in odpraviti rastoče probleme. Kot nema monokulturna koruzna njiva, čakamo nekoga, da nas bo oskrbel, nahranil in povedel v varnejšo prihodnost. Koga neki? Najbolj nevarno je lažno upanje. Sprevidimo torej, da moramo iz faze človeške kolonizacije planeta prestopiti v fazo klimaksne zrele združbe. To je temeljni zakon ekosistemov življenja, ki velja že stotine milijonov let. Ljudje pa smo šele nekako pred 4000 leti začeli kazati prve znake rušilne tehnološke moči. Če ne bomo zmogli tega evolucijskega prehoda, tega preskoka rubikona, nas bo doletela usoda vseh vrst organizmov, ki v geološki preteklosti tega niso zmogli. Ali živimo v neki vrsti orwelovskega sveta, ki postaja vse bolj podoben nočni mori? Ali se je že začela doba analogna času po razpadu rimskega imperija, dark ages, doba teme?