Film Hrana d.d. /Food, Inc

Čeprav je film Hrana d.d. / Food, Inc posnet v ZDA, je tudi za naše razmere še kako aktualen. Običajno se stvari z nekajletnim zamikom (ki se vedno bolj skrajšuje) pojavijo tudi pri nas.
Film prikazuje sodobno prehranjevalno verigo, v kateri je interes kapitala oziroma multinacionalnih korporacij zelo jasen. Vse za ceno dobička. Če dobiček zahteva, da piščanci na farmah v celotnem življenju sploh ne vidijo sonca, potem se tako tudi zgodi.

Včasih so piščance na farmah redili 12 tednov, danes le 7. Ker je v trgovinah največ povpraševanja po piščančjih prsih, je proizvodnja usmerjena v čim večjo rast tega dela telesa. Tako usmerjena proizvodnja (namenoma nisem uporabil izraza pridelava) ima neizogibne posledice – piščanci zaradi velike teže telesa sploh niso sposobni hoditi. Močno se poveča tudi občutljivost na bolezni. Žal se odpravlja posledico in ne problema, zato se množično uporabljajo antibiotiki. Ki jih kupci posredno pojemo in zagotavljam vam, da nimajo blagodejnega delovanja na naš organizem.

Nič drugače ni pri govedoreji, prašičereji… V filmu vidimo prizore, ki jih ne želimo videti. Življenje bodočih izdelkov je podrejeno zgolj čim hitrejši rasti, ravnanje v klavnicah brutalno. Te mine, da bi sploh še jedel meso. Da sploh ne omenjam sužnjelastniških razmer, ki vladajo v teh obratih.

Zgrešili smo smer: hrana je postala izdelek!

Vegetarijanska alternativa ima svoje slabosti, ker je jasno prikazano, da boste v trgovini (tudi pri nas) le težko kupili hrano, ki ne bi vsebovala soje ali koruze, ki sta v večini primerov gensko spremenjeni.

V filmu vidimo obup kmetov, ki vedo, da je takšen način proizvodnje hrane popolnoma zgrešen, vendar sploh nimajo izbire. Če kmet v ZDA ne želi pridelovati gensko spremenjene soje, hitro dobi poziv na sodišče. Tam ga čaka vojska odvetnikov multinacionalke M., ki je lastnik gensko spremenjenih semen. Kmetu za branjenje pred lažnivimi obtožbami hitro zmanjka denarja in prisiljen je v dogovor. Denar zmaga.

Ob gledanju filma se zavemo, kako dragocena je hrana iz domačega vrta. In kako dragocene so majhne slovenske kmetije, kjer je hrana (rastline ali živali) pridelana in ne proizvedena. Vendar je cenovni pritisk enormen. Uvožena hrana je tako poceni, da lahko slovenski kmet hitro ostane brez kupca. V filmu je bil zanimiv primer kupca, ki se je za ekološko pridelanega piščanca peljal 500 km daleč. Njegova izjava: »Splača se!«.

Tekst: Maks Vrečko

Grotesknost masovne pridelave opisuje tudi Gail A Eisnitz http://www.meat.org.uk/slaught.html, glavna preiskovalka pri ameriškem Združenju za humano kmetovanje, ki je napisala knjigo Slaughterhouse (Klavnica), ki na žalost še ni prevedena v slovenščino. V svoji knjigi je objavila pogovore z ducati delavcev v klavnicah po vseh ZDA. Prav vsi so priznali, da so sami sodelovali pri mučenju živali ali pa niso prijavili sodelavcev, ki so to počeli, ker se je hitrost proizvodne linije oziroma tekočega traku dramatično povečala. V klavnici v vzhodnem delu države, zakoljejo 180 tisoč prašičev na teden. Delavci se zato mučijo, da obdržijo visoko hitrost proizvodne linije. To ne povzroča samo brutalnosti nad živalmi, ampak tudi resne poškodbe pri delavcih, predvsem bolezni zaradi ponavljajočih se gibov.” Več o tem http://bam.czp-vecer.si/portali/7dni/v1/default.asp?kaj=2&id=5616822

Povezava do celotnega filma: