Kartel strupov: industrijski agrobiznis zastruplja svet in povzroča globalno pandemijo lakote

by Dr. Vandana Shiva

Industrijski globalizirani prehranski sistem je z uničenjem ekološke mreže življenja, družbene mreže skupnosti in ekologije mikrobioma človeškega črevesja ustvaril izredne razmere na planetu in zdravju ljudi.

Mreža življenja je prehranjevalna mreža, ki jo je spletla Pachamama s svojo samoorganizacijo, ustvarjalnostjo, generativno močjo in regeneracijo.

Hrana je hrana. Dobra hrana je zdravje. Hrana je tok, ki uteleša naš odnos do Zemlje, materialno, biološko, prehransko, ekološko.

Hrana je valuta življenja, ki teče iz biotske raznovrstnosti v živi zemlji, skozi rastline in žuželke, da bi vzdrževala biotsko raznovrstnost v našem črevesnem mikrobiomu.

Je povezava med nami, Zemljo in drugimi vrstami. Smo del mreže življenja, ki je prehranjevalni splet. Prehranjevalni splet plete mrežo življenja, v sodelovanju in vzajemnosti. Hrana je presnova, ki povezuje človeka z zemljo, državo in mestom, biotsko in kulturno raznolikostjo.

Hrana lahko premaga presnovni razkol med človekom in naravo, posamezniki in skupnostjo, mestom in državo. Hrana lahko premaga globoke delitve in neenakost v družbi. Hrana je človekova pravica. S hrano lahko ustvarimo pravične in trajnostne skupnosti in družbe.

V zadnjih nekaj desetletjih je globalizacija podjetij, ki temelji na deregulaciji trgovine, olajšala širjenje industrijskega prehranskega sistema. Industrijski globaliziran prehranski sistem je postal najpomembnejša antropocentrična sila, ki krši planetarne meje, ekološke meje, celovitost vrst, kultur in skupnosti. Netrajnostni prehranski sistem je tudi nepravičen prehranski sistem, ki krši človekovo pravico do hrane in zdravja, življenja in preživetja.

Komodifikacija hrane in globalizirane dobavne verige na dolge razdalje, ki jih nadzoruje peščica korporacij, je pretrgala odnos med podeželjem in mestom, kar je povečalo presnovni razkol. To je prispevalo k presnovni motnji Gaie, samoregulirajočega živega organizma, in presnovnih motenj pri ljudeh, ki povzročajo eksplozijo nenalezljivih kroničnih bolezni.

Soočamo se z eksistencialno silo.

Številne življenjsko nevarne krize in pandemije, s katerimi se soočamo danes, vključno s pandemijo zdravja, pandemijo lakote, pandemijo revščine in brezposelnosti, izrednimi razmerami pri izumrtju, izrednimi razmerami nepravičnosti, izključenosti in neenakosti, odvzemom in razpoložljivostjo velikega števila človeštvo je med seboj povezano.

Številne izredne razmere so zakoreninjene v pogledu na svet, ki temelji na iluzijah ločenosti in superiornosti, ki zanikajo medsebojno povezanost in enost, ekonomijo pohlepa, ki postavlja dobiček nad življenje.

Vsi imajo svoje korenine v kršenju zakonov Pachamame, kršitvi njenih planetarnih meja, njenih ekoloških meja, njene biotske raznovrstnosti.
1 milijonu vrst grozi izumrtje, 200 jih izumre vsak dan.

Sedanja pot človeštva je očitno nevzdržna, ker uničuje življenje na Zemlji.
Netrajnost in številne izredne razmere, ki uničujejo samo infrastrukturo življenja, se pojavljajo kot grožnja izumrtja samemu preživetju človeške vrste. Tudi ljudje smo ogrožena vrsta.

Z uničenjem ekološke mreže življenja, družbene mreže skupnosti in ekologije našega telesa, vključno z ekologijo črevesnega mikrobioma, je industrijski globaliziran prehranski sistem v središču krize planetarnega zdravja in izrednih razmer za zdravje ljudi. 75 % planetarnega uničenja – prsti , vode, biotske raznovrstnosti – je posledica globaliziranega industrijskega kmetijstva.
Trajnostna mesta lahko preusmerijo prehranske sisteme na lokalna krožna gospodarstva brez fosilnih goriv in kemikalij, ki vračajo hranila in vodo na Zemljo, pravične dohodke malim kmetom in zagotavljajo zdravo hrano mestom.

Atmosfera in biosfera sta neločljivi, mesto in dežela sta medsebojno povezana sistema Gaje, žive Zemlje, povezana s prehranskimi cikli.
Uničenje sposobnosti Zemlje za ustvarjanje, vzdrževanje in regeneracijo živih procesov, ki ohranjajo življenje in blaginjo za vse, je povezano z uničenjem človeškega potenciala za proizvodnjo in porabo hrane s prehranskimi sistemi, ki povečujejo biotsko raznovrstnost pridelovati zdravo hrano povsod, v mestih in na podeželju.
Industrijski prehranjevalni sistemi so uničili biotsko raznovrstnost planeta tako s širjenjem monokultur kot z uporabo strupenih snovi in ​​strupov, ki ubijajo čebele, metulje, žuželke in ptice, kar vodi v šesto množično izumrtje.

Več kot 90 % raznolikosti pridelkov je bilo zaradi industrijskega kmetijstva potisnjeno k izumrtju.
Rastlinske in živalske vrste so temelj naše preskrbe s hrano.

Kljub bistvenemu pomenu za preživetje človeka se biotska raznovrstnost izgublja z zaskrbljujočo hitrostjo, saj s širjenjem kapitalsko intenzivnega in kemično intenzivnega industrijskega kmetijstva dnevno izgine 200 vrst.

To industrijsko kmetijstvo, ki temelji na strupenih, monokulturah, je največje gonilo izumrtja vrst – od ptic in čebel do gozdov, do talnih organizmov in vitalne biotske raznovrstnosti v naši črevesni flori. To briše raznolikost pridelkov, ki smo jih gojili in jedli. Ljudje so gojili in jedli več kot 10.000 vrst rastlin pred industrijsko globaliziranim kmetijstvom.

Komodifikacija hrane je zmanjšala pridelavo pridelkov na ducat surovin, s katerimi se trguje po vsem svetu.
Industrijsko kmetijstvo proizvaja prehransko prazne strupene surovine. Ne samo, da jim primanjkuje hranilnih vrednosti, ampak tudi ne prehranijo ljudi. Velika večina koruze in soje gre za biogoriva in živalsko krmo. Ta strupeni industrijski prehranski sistem prispeva k lakoti, podhranjenosti, epidemijam in kroničnim boleznim.

Intenzivno industrijsko kmetijstvo povzroča tudi zdravstveno krizo, saj proizvaja prehransko prazne strupene proizvode. Več kot 2 milijardi ljudi trpi zaradi bolezni, povezanih s hrano.

Industrijsko kmetijstvo in ultrapredelana hrana prispevata k 75% kroničnih bolezni, povezanih s hrano.
Medtem ko poteka retorika "nahranimo svet", je industrijsko kmetijstvo eno milijardo ljudi potisnilo v trajno lakoto, polovica lačnih pa so kmetje. Milijarda ljudi je v tem sistemu trajno lačnih, kriza, ki se je med pandemijo še poglobila.

Mali kmetje, ki skrbijo za Zemljo in naše zdravje z gojenjem prave hrane, ki nas hrani, izumirajo. Kmetovanje s strupenimi kemikalijami pomeni dolg in razseljevanje kmetov in malih kmetov, kar vodi v epidemijo smrti in samomorov kmetov brez primere v Indiji ter begunske krize iz Afrike, Sirije in drugih ranljivih držav.
V nasprotju z mitom, da so mali kmetje in njihovi agroekološki sistemi neproduktivni in jih je treba izbrisati, prihodnost naše hrane pa bi morali prepustiti rokam strupenega kartela, ki povečuje kmetijsko produktivnost in proizvodnjo hrane, industrijsko kmetijstvo proizvede le 20% hrane, ki jo jemo, pri čemer uporabljamo 75% zemlje.

V resnici mali kmetje zagotavljajo 80% hrane, ki jo zaužijemo, pri čemer porabijo le 25% virov, namenjenih kmetijstvu.
Ne samo, da industrijsko kmetijstvo uporablja 75% zemlje, uničilo je 75% zemlje, vode in biotske raznovrstnosti.
S to hitrostjo, če se delež industrijskega kmetijstva in industrijske hrane v naši prehrani poveča z 20% na 30%, bomo imeli mrtev planet, brez življenja in brez hrane.
Po drugi strani pa lahko majhne ekološke kmetije v mestih in njihove regije, ki zagotavljajo hrano danes, zagotovijo 100% hrane jutri z regeneracijo biotske raznovrstnosti tal in vode, podnebnega sistema in javnega zdravja.
Čeprav industrijsko kmetijstvo pelje planet in naša gospodarstva v propad, so korporacije in milijarderji ugrabili prehranski sistem tako, da so zajeli Vrh o hrani (Food Summit). Poison Cartel in Big Tech se združujeta, da bi pospešila neuspešni model in uničila demokratične strukture od lokalnih do globalnih ravni. Strupena prihodnost, ki jo spodbujajo, temelji na večji kemični obdelavi in ​​več GSO, več mehanizacije in traktorjev brez voznika, digitalnem kmetijstvu, nadzornih dronih, robotih in vohunski programski opremi.
Industrijski sistem zdaj spodbuja digitalno kmetijstvo in »kmetovanje brez kmetov« ter lažno hrano brez kmetije – laboratorijsko izdelano meso, laboratorijsko mleko, laboratorijski sir, laboratorijske ribe, itd....
»Kmetovanje brez kmetov« je kmetovanje brez skrbi za Zemljo, kmetovanje brez skrbi za biotsko raznovrstnost, kmetovanje brez regeneracije žive zemlje. Vizija tistih, ki so nas že pripeljali na rob katastrofe, je »lažna kmetija« s »lažno hrano«, ki pospešuje ekološki kolaps in zdravstvene izredne razmere.
Kmetovanje brez kmetov, digitalno kmetijstvo in umetna inteligenca zanikajo znanje in inteligenco kmetov, žensk in avtohtonih skupnosti ter njihovo soustvarjanje in soevolucijo z inteligenco Pachamame in njene biotske raznovrstnosti.
Zdravstveni, socialni, energetski stroški tega sistema so neznosni za Zemljo, kmete in ljudi. Tako kot je zelena revolucija opustošila Punjab v Indiji in GSO BT Bombaž kmete potisnil k samomorom v Maharaštri, bodo te iluzije ustvarile nove ekološke stroške za naravo in nove družbene stroške za družbo.
Novo lažno računovodstvo, ki temelji na lažni znanosti, promovira tudi "neto nič " kot lažno podnebno rešitev - bogati in močni še naprej onesnažujejo in izpuščajo toplogredne pline, medtem ko nadzirajo zemljo, ki bi morala hraniti vsakogar z zdravo hrano, tako da jo zreducirajo do "ogljičnega ponora".
Z novimi pogoji in globalnim sistemom certificiranja skušajo onesnaževalci kmete in avtohtono prebivalstvo zakleniti v novo »trgovanje z ogljikom« in »ogljično kmetovanje«. Temu pravimo "ogljično suženjstvo". Fosilni ogljik je mrtev ogljik in emisije fosilov moramo zmanjšati na absolutno nič, ne na "neto nič". Rastline so zeleni živi ogljik, ki nam zagotavlja hrano in prehranjevanje. Tla so živi sistemi.
Milijarde talnih organizmov proizvajajo vse elemente periodnega sistema. Za zdravo hrano potrebujemo biotsko raznovrstnost in živila, bogata z različnimi fitokemikalijami, ki so potrebne za 100 bilijonov mikrobov v našem črevesnem mikrobiomu. Gojiti moramo več živega zelenega ogljika kot biološko raznovrstno hrano. To je prehransko podnebna povezava.
Regenerativno ekološko kmetijstvo lahko črpa 10 gigaton ogljika na hektar. V Navdanya smo v 20 letih povečali ogljik v tleh za 100%. Z biotsko raznovrstnostjo proizvedemo več hrane z merjenjem "zdravja na hektar" in ne "donosa na hektar". Lahko nahranimo dvakrat večjo populacijo Indije, hkrati pa obnavljamo biotsko raznovrstnost, prst, vodo in skupnosti.
Lokalni prehranski sistemi so javni zdravstveni sistemi.
Lokalna, krožna, solidarnostna prehranska gospodarstva lahko ustvarijo sredstva za preživetje za mlade, hkrati pa varujejo zdravje ljudi.
Ljudje organizirajo »Food Summit« za spodbujanje biotske raznovrstnosti, majhnega, lokalnega ekološkega kmetijstva za reševanje številnih kriz, ki jih je povzročilo industrijsko globalizirano kmetijstvo.
Ekološko kmetijstvo in pridelava hrane je skrb za zemljo. To regenerativno delo na majhnih kmetijah in mestih je resnično zeleno gospodarstvo. Za to moramo ekologizirati prehranske sisteme in preiti z intenzivnih fosilnih goriv, kemično intenzivnega in kapitalsko intenzivnega modela industrijskega kmetijstva. Lokalizirati moramo prehranske sisteme in se odmakniti od nepoštenih pravil globalizacije podjetij, ki so uničila naše kmetije in prehransko kulturo ter degenerirala zdravje planeta.
Povsod moramo ustvariti vrtove upanja, zaustaviti zastrupljanje Zemlje in naših teles ter narediti prehod iz degenerativnih, netrajnostnih, nezdravih prehranjevalnih sistemov na regenerativne, trajnostne, zdrave prehranjevalne sisteme.
Hrana je lahko povezovalec mesta z okoliškimi majhnimi kmetijami v regiji, ki goji zdravo, biološko raznoliko in svežo hrano. Prehranjevalne skupnosti se pojavljajo kot osnova za novo prehransko demokracijo, demokracijo Zemlje.
Na Zemljo, v Pachamamo se lahko vrnemo v svojih mislih, skozi svoja srca in z svojimi rokami.
Gojiti prihodnost, ki nas ne obsoja na gotovost lastnega izumrtja.
S širjenjem semen svobode, gojenjem vrtov upanja, pletenjem vencev ljubezni v času nesvobode, brezupnosti in sovraštva ustvarjamo možnost, da imajo ljudje in druge vrste prihodnost.
Kultuvirana prihodnost z majhnimi koraki je v naših rokah. In ko se milijoni glav, src in rok združijo v resonanco, se ustvarijo nove možnosti.
Surova moč, ki uničuje življenje na Zemlji, je moč pohlepa in nasilja.
Imamo druge pristojnosti. Narava ima moč. In ko se uskladimo z močmi narave, postane nemogoče mogoče, gotovost propada postane možnost regeneracije druge poti – poti, da se vrnemo na Zemljo kot člani ene zemeljske družine.